V petek, 19.3.2021 smo kot že vrsto leto poprej, tudi na naši šoli znova obeležili svetovni dan Downovega sindroma. To počnemo vsako leto nekoliko drugače, vedno pa z namenom, osvetliti vse vidike življenja ljudi z Downovim sindromom, najprej, da bi bili deležni čim bolj učinkovitih specialno pedagoških pristopov v času šolanja, ko pri nas obiskujejo nekateri osnovno šolo s prilagojenim programom, večina po posebni program.

Poleg vključevanja v družbo, so vsa naša prizadevanja usmerjana v čim večjo kvaliteto in vsestransko udejstvovanje v času, ko pri nas obiskujejo našo šolo. Kot šola, predvsem pa kot družba, pa se najbrž vsi zavedamo, da se da še veliko narediti oziroma je odprto veliko manevrskega prostora, ko učenci enkrat zapustijo naš program in poskušajo bolj ali manj samostojno zaživeti kot odrasli. Kvalitetno življenje odraslih s posebnimi potrebami potrebuje prizadevanje celotne družbe.

Vsako leto nas v času okrog 21.3. na vratih naše šole pričaka velik plakat, polepljen s kratkimi, pisanimi nogavicami. Te so simbolno določili za zaščitni znak tega dne, saj nas na nek način opozarjajo na različnost vseh nas.

Otroci, ki zjutraj prihajajo v našo šolo skozi velika steklena vrata, že vedo, da je znova ta dan v letu. Tako tudi starši, ki jih pričakajo po pouku.

Vsako leto nas mednarodno združenje za Downov sindrom DSI povabi k razmišljanju ob geslu, ki predstavlja pomemben vidik življenja ljudi z Downovim sindromom in družbe v celoti. Letos so izbrali »Connect« (ang.). Torej Bodimo povezani

V letu 2020 je ostati ali postati povezan v naši družbi, soočeni z novim, še ne dobro poznanim virusom, postalo velik izziv. Iskali in preizkušali so se novi načini povezovanja, komuniciranja. Nekatere prakse so se izkazale za dobre, spet druge za neprimerne. Razvijale so se nove oblike sodelovanja in skoraj vsi, tudi otroci, mladi z Downovim sindromom, so se posluževali računalnikov vsaj za komunikacijo.

Smer, v katero so se v preteklem letu začela vrteti naša življenja, je presenetila vse. Če smo prej otrokom omejevali pretirano uporabo računalnikov, so bili sedaj, v »korona časih«, kar primorani doma sesti k računalniku 

in če je bila šola prej predolga, prenaporna in je bil prav vsak učenec kdaj pa kdaj malce naveličan obiskovati svojo šolo, so in smo si sedaj resnično skoraj vsi predvsem želeli čim prej nazaj v šolo. 

Na mednarodni, evropski, sicer pa po državah na nacionalni ravni, so si združenja za Downov sindrom že lani in v tem letu prizadevala zbirati primere dobrih praks komuniciranja, uporabe računalnikov v času, ko smo morali delovati »na daljavo«, vsekakor pa nuditi podporo osebam z Downovim sindromom, njihovim staršem in ponuditi čim več praktičnih nasvetov, povezanih z obvladovanjem virusa, ki je tako resno posegel v organizacijo in doživljanje naših vsakodnevnih obveznosti, pravzaprav pa kar življenja nasploh.

Na naši šoli že vrsto let deluje strokovna skupina za Downov sindrom, ki se udeležuje strokovnih srečanj, spremlja literaturo iz tega področja in nudi strokovno podporo. Pred nekaj leti smo na šoli organizirali strokovno srečanje za svetovalne delavce iz različnih šol v naši okolici oziroma  regiji, kakor tudi za zainteresirane starše učencev oziroma bodočih učencev, kjer smo predstavili naše primere dobrih praks, metode dela pri pouku, na nek način pa tudi naš program, ki ga mnogi še ne poznajo dovolj dobro in zato ne vedo, kaj vse lahko ponudimo njihovim otrokom.

Letos smo našo pozornost namenili mladim z Downovim sindromom na naši šoli, ki so bili pripravljeni pred mikrofonom za šolski radio z nami deliti svoje občutke, spoznanja, izkušnje. Zaupali so nam svoje želje, kako gledajo na življenje in delo na naši šoli in na sploh, katere izkušnje so jim ostale v posebej dobrem spominu, kaj jih radosti in sprošča. Zapletli smo se v živahen pogovor, poln smeha in iskrenih odgovorov. In marsikateri od učencev je klepet zaključil s poslovilno mislijo: Premagali bomo tudi korono!

Sara Dravčbaher, prof.def.

(Skupno 108 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost