Od 25. 3. 2024 do 29. 3. 2024 so na našem Centru gostovali štirje učitelji iz Romunije, natančneje iz šole Centrul Școlar Pentru Educație Incluzivă ”Alexandru Roșca” – Lugoj, România.
Tekom tedna so si pobližje ogledali vse enote našega Centra in se aktivno vključevali v pouk na šolskem in posebnem programu. Upamo, da so pridobili veliko novega znanja in izkušenj.
Erasmus+ razvojna skupina
V tednu, ki smo ga preživeli v tujini, smo spoznali ogromno novih stvari. Prisotni smo bili pri različnih predmetih, ki jih imajo učenci v šoli in si ogledali ter doživeli njihov sistem vključevanja otrok s posebnimi potrebami. Ves teden smo bili deležni priprav na velikonočno procesijo, ki jo vsako leto tradicionalno pripravljajo za velikonočne praznike. Odgovornost za naše bivanje in raziskovanje sta prevzela ravnatelj Pedro Vidal Sanchez in njegov pomočnik Pedro Jose Villa Lopez. Svoje popoldneve sta rezervirala za nas in nam velikodušno nudila prevoz pri odkrivanju bližnjih krajev, kjer smo se seznanili z lokalno zgodovino, ljudmi in kulinariko. Med drugim smo obiskali glasbeno šolo v Totani in si ogledali eno izmed večjih velikonočnih procesiji v mestu Alahama de Murcia. Projekt Erasmus+, ki nam je omogočil službeno potovanje v Totano, je bil izjemno poučen, poln novih odkritij in spoznaj, hkrati pa lahko rečemo, da nam je s pozitivno energijo naših španskih gostiteljev, napolnil dušo in srce. Izkušnje, pridobljene med to mobilnostjo, bodo nedvomno pripomogle k bogatenju našega znanja in medkulturnega razumevanja. Naša pričakovanja so bila presežena. Nekaj utrinkov si lahko ogledate v foto galeriji.
Nastja Gomilšek in Irena Gosak Zakeršnik
V nedeljo, 14. 1. 2024 sva se dve učiteljici odpravili na tečaj v sklopu Erasmus+ projekta Gledališče za vse (Theatre for all). Tečaj z naslovom Talking with no words je potekal na Portugalskem, v mestu Porto.
Prijazno naju je sprejela igralka in pesnica ga. Sandra Sousa, ki je tečaj tudi vodila. V sedmih dneh sva se spoznali s še nepoznanimi elementi gledališke pedagogike in se naučili veliko iger ter tehnik za razvijanje gledaliških veščin. Tečaja sta se zraven naju udeležili še dve učiteljici iz Italije.
Prvi dan je bil namenjen spoznavanju. Spoznavale smo se preko igranja majhnega prizora: metanja mreže. Kar neverjetno je, koliko stvari lahko o človeku prebereš iz mimike, glasu in gibov, ki jih ob tem naredi.
Drugi dan tečaja smo po parih pisale naključno zgodbo. To je zgodba, ki jo pišeš s prepogibanjem lista. Vsaka izmed dvojice je napisala eno poved, nato pa list prepognila, da je ostala vidna le zadnja beseda. Tako so nastale nesmiselne vendar zabavne zgodbe, ki smo jih kasneje tudi odigrale.
Tretji dan smo se spoznavale z elementi: vodo, ognjem, zrakom in zemljo. Spremenile smo se v različne elemente in spoznavale ter prikazovale njihove lastnosti skozi gibanje. Učile smo se povezovati vedenje otroka v razredu z elementi ter iskati ustrezne strategije za delo. Četrti dan je bil namenjen učenju spoznavanja in prepoznavanja čustev in s čustvi povezanih barv. Spoznale smo igre, s pomočjo katerih lahko otrok skozi barve izraža in spoznava svoja čustva. V »duhu« različnih čustev smo igrale tudi različne prizore, kar je bilo nadvse zabavno in bo zagotovo tudi zelo uporabno v praksi.
Peti dan se je pričel z »energizerjem,« s katerim smo urile pozornost in krepile odnose. Nato nam je ga. Sandra Sousa predstavila strategijo za tekoče branje, ki jo je razvila sama. Gre za strategijo zadevanja tarče, pri kateri je branje puščica, ki do tarče potuje skozi ločila. Ta metoda dela se je izkazala za zelo učinkovito, vendar tudi zahteva nekaj časa. Ta dan je bil tudi zadnji dan, ko je izobraževanje potekalo v mini teatru in ob tej posebni priložnosti, sva za go. Sandro spisali kratek skeč, ki je bil v bistvu povzetek vsega naučenega in doživetega v preteklih dneh. Skeč smo udeleženke tečaja odigrale skupaj in tako presenetile našo učiteljico.
Sobota je bil namenjena raziskovanju Porta. Skupaj z go. Sandro smo se odpravile na panoramski izlet z ladjico in na ogled nekaterih znamenitosti v mestu Porto.
Nedelja je bila rezervirana za pot domov. Polni čudovitih vtisov sva se v noči iz 21. na 22. 1. 2024 srečno vrnili domov. Na pedagoški konferenci sva najina doživetja in nova znanja prenesli strokovnim delavcem. Sedaj pa jih že pridno uporabljava v razredih z našimi učenci.
Nekaj utrinkov si lahko pogledate v foto galeriji.
Staša Šipek in Katja Herga, udeleženki Erasmus+ projekta Gledališče za vse
S predstavo Muce Copatarice smo se udeležili 12. republiškega srečanja otroških gledaliških skupin v Kulturnem centru v Zagorju ob Savi. Na pot smo se odpravili z dvema šolskima kombijema. To je bil naš prvi nastop na odru velike dvorane, zato smo bili na začetku nekoliko vznemirjeni. Začetna trema je kmalu minila, svoje vloge smo suvereno in uspešno odigrali do konca. Ko so nam gledalci na koncu zaploskali, smo bili zelo ponosni nase, počutili smo se kot pravi veliki igralci.
Nastopili smo: Ana, Adelina, Nika, Lukas, Ermir, Žana, Erestina, Kenan, Vehbi, Amina
Zapisala: Simona Rap
To je dan, ko vsi, ki imamo priložnost živeti in ali delati z otroki in odraslimi z Downovim sindromom, sodelujemo v dejavnostih in dogodkih za ozaveščanje družbe.
Tako smo tudi pretekli teden v četrtek 21. marca, v mestu, pri znanem »Kojaku« imeli postavljeno stojnico z gradivom in izdelki naših učencev, z modrimi baloni, ki so povezani s tem dnevom v letu. Na tla smo zapisali Proč s stereotipi ali Konec stereotipov, kar je tudi mednarodno geslo tega leta! Mimoidoči so se ustavljali, nas spraševali za kaj gre in kakšen sindrom je to. Z zanimanjem so prelistali tudi pripravljeno slikovno gradivo. Veliko jih je izrazilo mnenje, da bi se jim zdelo prav, da so tudi ljudje s posebnimi potrebami bolj vključeni v družbo in da nas podpirajo pri naših prizadevanjih. Tudi naši učenci so radi poklepetali z mimoidočimi in se vključili v igro z drugimi otroki, ki jih je pritegnil naš gibalni poligon in različni drugi športni rekviziti, risanje in barvanje nogavic na tleh.
Zbudili smo tudi zanimanje lokalne televizije Tele M, ki je z nami posnela kratek prispevek.
Zanimalo jih je, koliko in kako so mladi z Downovim sindromom vključeni v družbo.
Skupaj želimo tvoriti družbo, ki zagovarja pravice, vključenost in dobrobit ljudi z Downovim sindromom! Veliko zmorejo sami, potrebujejo pa nekaj naše podpore.
Tudi v našem Centru Gustava Šiliha Maribor že vrsto let na različne načine obeležujemo ta dan. Vključenih imamo približno 20 učencev z Downovim sindromom. Prva leta vključenosti so namenjena razvijanju samostojnosti, razvijanju govora, motoričnemu razvoju in razvoju drugih področij, kasneje pa učenci vse bolj razvijajo svoja interesna področja, se preko različnih dejavnosti vključujejo v širše okolje in se pripravljajo na svoje »odraslo« življenje, tudi z iskanjem primerne poklicne oziroma delovne usmeritve in priložnosti ter potrebnega usposabljanja.
Mednarodna organizacija za Downov sindrom DSI je prav v tem letu sprožila nov projekt Zdravstvene pravičnosti oziroma enakosti. Temu bo namenjen tudi svetovni kongres Downovega sindroma v Brisbanu v Avstraliji to poletje.
Prav 21.3. poteka na sedežu OZN konferenca, letos na omenjeno temo. V diskusijo se vsako leto vključi vse več mladih odraslih z Downovim sindromom, saj je eno pomembnejših področij dela z ljudmi z Downovim sindromom prav razvijanje samozagovorništva.
Zdravstveno varstvo otrok z Downovim sindromom in podpora in pomoč v zgodnjem obdobju je ključnega pomena za starše. Zdravniki naj bi poznali specifične zdravstvene težave otrok in odraslih z Downovim sindromom, po drugi strani pa ne vseh težav pripisovali Downovemu sindromu, temveč jih obravnavali enakovredno ostalim. Biti oseba z Downovim sindromom ni bolezen, temveč genetsko stanje, ki nastane naključno.
Ena od pridruženih organizacij DSI je v tem letu zagnala poseben projekt Assume, that I Can, Domnevaj, da lahko, ki pomaga razbijati stereotipe, napačna prepričanja in dejstva v družbi. Ta velikokrat nastanejo zaradi nepoznavanja oziroma premalo priložnosti za srečanja in spoznavanje. In na tem področju lahko ključno prispevamo tudi mi. Iščemo, čeprav še nismo v času, ko bi lahko v družbi tudi zagotavljali, priložnosti za mlade odrasle, ki se želijo vključiti in imeti svoj glas.
Glavna prizadevanja oseb z Downovim sindromom in vseh vključenih organizacij, povezanih z ljudmi z Downovim sindromom, danes pokrivajo področje inkluzivnega šolanja, inkluzivne zaposlitve in primerno zdravstveno oskrbno, že omenjeno samozagovorništvo in neposredno vključenost v različne organizacije!
ZAPISALA: Sara Dravčbaher
