Prevod zgodbe

»Nekoč je živela mlada indijanska deklica. Bila je zelo lepa. Nekega dne je odšla od doma, daleč v zahodno puščavo, da bi nabrala plodove kaktusa. Ko je zapuščala puščavo, je sonce že zahajalo in na nebu so pričele žareti prve zvezde.  Ena izmed njih je žarela močneje od vseh in zdelo se je, da je od vseh zvezd najbližje zemlji. Mlada Indijanka se je ustavila, sedla v pesek in opazovala zvezdo.  Imela je občutek, da ji zvezda mežika. Tisto noč je deklica sanjala o tej zvezdi in sanje so ji povedale, da je ta zvezda dom lepega, postavnega in močnega prebivalca neba.

Naslednji dan je deklica spet odšla v puščavo nabirat sadove kaktusa. Ponovno je ostala tako dolgo, da se je nad puščavo pričela spuščati noč in zopet je opazovala zvezdo, kako ji mežika. Vedela je, da je to zvezdni mladenič.

Sedem dolgih dni je hodila v puščavo in prav vsako noč je sanjala o prelepem zvezdnem mladeniču. V sanjah je slišala njegov glas, ki ji šepeta o ljubezni.  A mladenič se ji na njeno žalost na zemlji ni mogel pridružiti. Tudi sama ga ni mogla obiskati na njegovem zvezdnem domu.

Deklica je bila zaljubljena, obenem pa zelo nesrečna, saj je bila tako daleč od svojega ljubega. Njena bolečina je bila tako močna, da si je zaželela umreti. Obiskala je staro plemensko čarovnico in jo vprašala, kako naj umre tako, da se bo lahko pridružila svojemu ljubemu na zvezdi.

»Življenje je predragocen dar, da bi ga kar tako zavrgli«, ji je odgovorila stara čarovnica. »Življenje, ki ti ga je dal Veliki Duh, moraš živeti do konca. Lahko pa te spremenim tako, da boš lahko vedno živela v puščavi, obsijana z ljubečim nasmehom zvezdnega mladeniča.« Besede stare čarovnice so napolnile deklico z veseljem. Tiste noči je odšla s čarovnico v puščavo. Tam je starka zvarila močan zeliščni napoj in naročila deklici, da ga popije.

Kakor hitro je deklica popila zvarek, so se njene noge pričele spreminjati v korenine ter poganjati v toplo puščavsko zemljo. Njene roke so se spremenile v veje, temni lasje pa v listje. Deklica se je spremenila v čudovit grm, ki ga še nihče v puščavi  nikoli ni videl.  Kmalu je zapihal vetrc in listje je zašelestelo starki zahvalo.

Zvezdni mladenič je ves čas opazoval dogajanje v puščavi.  Želel si je biti s svojo deklico. Nagnil se je proti njej tako daleč, da se je rob zvezde polomil.

Z bleščečimi delci zvezde je mladenič padal  proti svoji ljubi deklici, ki se je že spremenila v grm. Zvezdni delci so se razbili v prah in potresli grm s svojim srebrnim sijem. In točno na tistem mestu, kjer se je zvezdi prah dotaknil grma, so zrastli vijolični cvetovi. Zvezdni mladenič in deklica sta bila končno združena. Grm s srebrnimi listi in vijoličnimi cvetovi so ljudje poimenovali vijolični žajbelj.

 Le malo ljudi ve, kako se je znašel v puščavi.«

(Skupno 64 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost